»Kaj si zadel na lotu, da si lahko to privoščiš?« »Ne, stari. Treba je samo z mozgom delat.« »Pa daj, še meni izdaj, kako ti je uspelo?« »Eeej, dolga zgodba...« » »Za prijatelje si je treba čas vzet,« je rekel že Šifrer.« »Naj ti bo. Samo ne mi potem govorit, da preveč nakladam. Moja žena je en čisti romantik. Ko je bila še majhna, so jo starši vlačili s seboj taborit in to ji je kar nekako ostalo. Ko sva dobila Jana, se že videl scenarij za dopust, za naslednjih sedem let. Dokler se ne bo civiliziral in nehal tulit' sredi noči ali dneva, kar brez pravega razloga. Enkrat verjetno zaradi zobkov, drugič zaradi krčev, tretjič, ker je lačen, četrtič, ker bi pupico, petič, ker je polulan in tako naprej in nazaj v eno. Rekel sem si, ne grem v hotel, da si naredim sramoto do konca življenja. Rajši sedim doma pred TV in na balkonu namakam noge v lavorju. A veš, da sva bila, preden se je rodil Jan, na letovanju v Dubaju, pa na Mallorci, pa v Tuniziji, pa v Egiptu. Za znoret, kakšni dopusti. Za vikat! Strežejo te od spredaj in od zadaj, vse all inclusive. Ona pa je po vseh teh sanjskih dopustih sanjala, kako bi raje hodila po kampih. A si predstavljaš? No, ko sva dobila Jana, sem bil prepričan, da sva zdaj zapečatena za tistih sedem let. Vdal sem se in si že nesel »lavor« na balkon, pa pride ona spet s tem kampom v prvi plan. Čisto sem znorel. Enkrat sem bil s družino v prikolici, pa smo skoraj pomrli od vročine. »Mene ne boš pripravila do takih štosov,« sem ji rekel. Ampak, saj veš, kako je z ženskami. Ne pravijo zastonj: Kamor hudič ne more, pošlje babo!

Potem pa začne razlagat prednosti kampiranja brez konca in kraja..., da gremo z avtodomom, da bomo neodvisni, da lahko spakiramo in gremo tudi takoj domov, če nam kaj ne bo odgovarjalo, da ponoči ne bo noben trkal na steno avtodoma, če bo ta mali cvilil in tulil, da bo vožnja bolj udobna kot v avtu, da imajo otroci radi, da se stalno nekaj dogaja in bo to kot nalašč za našega ta malega, da vse skupaj ni tako drago, da je ona vse preračunala... Rekel sem ji: »Pa kaj misliš, da sem Onasis? Kako bomo pa avtodom sfinancirali?« Ona pa mi mirno reče: »Ja, ljubček, najeli ga bomo pri Avto-domusu. Sem se že vse pozanimala.« In na koncu sem pristal. Ej, hvala bogu, ti povem. Normalen dopust. Priznam, da smo se morali najprej vsi skupaj malo navaditi, ampak Jan je imel s tem še najmanj problemov. Proti »lavorju« na balkonu je bilo več kot super. In zdaj že nekaj let ponavljamo zgodbo. Smo že stalna stranka pri Avto-domusu. Zdaj lahko res rečem, da sem videl Evropo, z Grčijo, pa Turčijo. Prej sva potovala z avionom in nisem imel pojma o nobeni deželi. Poznal sem samo letališča, hotele, restavracije in turistične točke. Zdaj je to družinsko potovanje. Načrtujemo skupaj, se zabavamo, delamo načrte, postavljamo družinsko preživljanje prostega časa... Ta mesec resnično preživimo skupaj. Moja žena, Jan in jaz. Neprecenljivo. Sicer nerad priznam, ampak moja žena je imela prav. Avtodom in kamp, pa še kamp ni nujen, je zakon. Tako. Zdaj ne moreš reči, da ti nisem povedal, kako do sanjskih počitnic. Odvisno je samo še od tebe.«